Nasilje v družini – epidemija, pred katero si prepogosto zatiskamo oči, mašimo ušesa in zastiramo usta

Nasilje v družini razumemo kot katero koli obliko psihičnega, fizičnega, spolnega, ekonomskega nasilja, zanemarjanja in zalezovanja, ki poteka v družinskem okolju. Tovrstno nasilje je lahko nasilje do otrok, nasilje v intimnopartnerskih odnosih ter tudi preveč pogosto zapostavljeno nasilje do starejših. Nesporno dejstvo je, da je v družbi najbolj poznano, opazno in tudi najmanj tolerirano fizično nasilje, medtem ko druge oblike nasilja nemalokrat ostanejo javnosti prikrite. V preteklosti je namreč veljalo prepričanje, da je nasilje v družini zasebni problem družine, v katerega družba ne posega. Vidne spremembe na tem področju so se začele dogajati šele v 80. letih prejšnjega stoletja z združitvijo različnih sil, ki so povzročile zakonodajne in tudi politične in posledično družbene spremembe. Odnos do nasilja v družini se je začel pomembno spreminjati tudi v našem okolju. V zadnjem času, še posebej v obdobju restrikcij zaradi pandemije novega koronavirusa in spodbujeno s kampanjo na Twitterju pod okriljem ključnika #MeToo, #NisemPrijavila oziroma #NisamPrijavila, je spregovorilo na tisoče žrtev nasilja na Balkanu in v Sloveniji. Na Inštitutu 8. marec so zbrali na desetine pričevanj žrtev intimnopartnerskega nasilja, kar zgolj utrjuje spoznanje, da je nasilja v družinskem okolju ali v intimnopartnerskih zvezah ogromno, in da ga zelo veliko ostaja skritega.

Najbolj razširjena oblika nasilja v družini, ki je tudi daleč najbolj razširjena oblika nasilja nad ženskami, je intimnopartnersko nasilje. Nekatere viktimološke raziskave v Sloveniji ugotavljajo, da je v družinskem okolju vsaka druga ženska od dopolnjenega 15. leta starosti že doživela vsaj eno izmed oblik nasilja. Policijske statistike kažejo, da je 80 odstotkov žrtev nasilja v družini v Sloveniji žensk, večina odstotkov povzročiteljev pa so moški. V Sloveniji je bilo v zadnjih petih letih največ primerov intimnopartnerskega nasilja leta 2020, ko so policisti obravnavali kar 1.146 primerov intimnopartnerskega nasilja, kar je 80 odstotkov vseh primerov nasilja v družini. V 1.104 primerih je bil storilec moški. Žrtve tovrstnega nasilja se bojijo, da jim, če bodo spregovorile, ne bodo verjeli, da jih ne bodo ustrezno obravnavali in zaščitili, zaradi občutka krivde in sramu, stigmatizacije in ker si okolica vse prevečkrat zatiska oči. Žrtve za pomoč zaprosijo (pre)pozno, ko drugega izhoda več ne vidijo.

Uspešnost naslavljanja vseh možnih oblik nasilja v družinskem okolju je močno odvisna od ustrezne obravnave žrtev in celostnega pristopa, ki vključuje delujočo mrežo povezanih deležnikov. Obravnava je zaradi izzivov, povezanih z visoko stopnjo povratništva in neprijavljanja, fenomen, ki je vreden nujne in poglobljene obravnave celotne družbe, še posebej pa posameznikov in institucij, ki lahko pomagajo pri preprečevanju, obravnavi in pomoči žrtev nasilja v družini. Rezultati dosedanjih raziskav poudarjajo, da je obravnava žrtev ob prijavi pomembna za dvig njihovega zaupanja v mehanizme pomoči, vendar se večina raziskav osredinja na delo policistov in socialnih delavcev, medtem ko kakovost delovanja in usposobljenost širše skupine deležnikov, ki sodelujejo v obravnavi žrtev, ter dejavniki, ki vplivajo na večje prijavljanje nasilja v družinskem okolju, ostajajo manj raziskana področja.

Najustreznejši način obravnavanja nasilja v družini je usklajen odziv represivnih in nerepresivnih institucij. Kompleksnost pojava nasilja zahteva medinstitucionalni in multidisciplinarni pristop na preventivnem in tudi na kurativnem področju. Pri tem sodelujejo policija, centri za socialno delo, zdravstvene službe, sodišča, varne hiše in nevladne organizacije pa tudi drugi subjekti, kot npr. učitelji ali svetovalci, ki pridejo v stik z žrtvijo. Omenjene institucije lahko štejemo med prve posredovalce in ključne strokovnjake, saj so ravno ti tisti, ki prvi pridejo v stik z žrtvami nasilja v družini in jim nudijo pomoč. Usposobljenost tovrstnih subjektov pri obravnavi nasilja v družini je tako ključnega pomena za uspešno reševanje problematike.

Pomembnost usposobljenosti prvih posredovalcev za kakovostno obravnavo žrtev in učinkovito naslavljanje problematike nasilja v družini potrjujejo tudi najnovejša raziskovalna dognanja. V obsežni evropski študiji o delovanju prvih posredovalcev v primerih nasilja v družni, izvedeni v okviru mednarodnega projekta IMPRODOVA, v katerem sta sodelovali tudi Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede in slovenska policija, so raziskovalci prišli do ugotovitev, da če se z žrtvami nasilja v družini ukvarjajo prvi posredovalci, ki imajo specialna znanja za obravnavo tako žrtev kot storilcev nasilja v družini, so rezultati za žrtve veliko boljši, kot če pri nasilju v družini posredujejo generalisti – tisti policisti ali socialni delavci, ki so v tistem trenutku v službi. Specialisti so policisti (ali socialni delavci ali zdravstveni delavci), katerih delovna naloga je predvsem obravnavanje primerov nasilja v družini. Splošni strokovnjaki, t.i. generalisti, pa so policisti (ali socialni delavci ali zdravstveni delavci), ki v svoji delovni rutini obravnavajo vse primere, ki se zgodijo v času njihovega dela. Ključni dejavnik uspešnega odzivanja na nasilje v družini je torej v tem, da žrtve obravnavajo profesionalci s specializiranim znanjem in veščinami. Če povzamemo glavne ugotovitve raziskave, so generalisti običajno manj obveščeni o nasilju v družini, manj nagnjeni k temu, da nefizično nasilje jemljejo resno, bolj nagnjeni k zanašanju na osebno presojo in manj verjetno žrtvam dajejo uporabne nasvete in koristne napotke. Nasprotno pa so specializirani strokovnjaki bolje usposobljeni, seznanjeni z različnimi vrstami nasilja, zlorabami in dinamiko nadzora ter tveganji, ki jih prinašajo različne oblike nasilja. V primeru, da žrtev obravnavajo specialisti, je večja verjetnost, da bodo upoštevali protokole in postopke, namenjene zaščiti interesov žrtev, in bolj verjetno je, da bo vključena mreža strokovnjakov drugih sektorjev, ki lahko žrtvi pomaga pri njihovih večplastnih potrebah. V nekaterih državah, kot so Madžarska, Slovenija ali Portugalska, so na primer policisti, ki se odzovejo na klic žrtev nasilja v družini, generalisti. V drugih državah, kot sta Škotska in Finska, večino odzivov izvedejo specialisti. V Franciji, Nemčiji in Avstriji se odziv loči glede na lokacijo, pri čemer imajo v nekaterih mestih organizirane specializirane službe za odzivanje na pojav nasilja v družini, drugje pa intervencijo opravljajo generalisti. In tudi v teh okoljih so raziskave pokazale, da je odzivanje specialistov, če gledamo skozi oči žrtev nasilja, veliko bolj učinkovito in uspešno, predvsem pa celovito, kot, če intervenirajo generalisti.

Sklenemo lahko, da je obravnava širokega spektra nasilja v družinskem okolju vredna nadaljnje in poglobljene razprave. Zato smo se na Univerzi v Mariboru, Fakulteti za varnostne vede odločili, da bomo tej temi v času po pandemiji namenili posebno pozornost. Nanjo bomo poskušali pogledati z različnih vidikov, k sodelovanju vabimo raznotere strokovnjake. Verjamemo namreč, da zgolj celovit, usklajen, raznoter in na znanju temelječ pristop zagotavlja uspešno naslavljanje tega resnega, a na žalost še vedno preveč skritega problema slovenske družbe.