Nasilje v družini in policija

Nasilje v družini je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročitelja nasilja, in telesno kaznovanje otrok.

Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe.

Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije.

Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja, ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi.

Verbalno nasilje je del psihičnega nasilja in vključuje vse, kar je storilec izrekel žrtvi ali o njej z namenom, da bi ji škodoval.

Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na družinskega člana.

Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin.

Zalezovanje je naklepno ponavljajoče se neželeno vzpostavljanje stika, zasledovanje, fizično vsiljevanje, opazovanje, zadrževanje na krajih, kjer se žrtev giba ali druga oblika neželenega vdora v življenje žrtve.

Pri nasilju v družini gre redkokdaj za spontane in naključne dogodke. Veliko pomembnejšo vlogo igrajo socialne razmere žrtev in storilcev.

Zato je pomembno tudi, da so policisti dobro seznanjeni s socialnim in ekonomskim ozadjem okolij, iz katerih izhajajo žrtve in da znajo prepoznati območja, kjer razširjenost nasilja v družini izstopa iz povprečja celotnega kraja ali regije.

Takšen pristop bi omogočil razvoj sistemov/modelov zgodnjega opozarjanja (predvidevanja kriz) in uporabo ne le reaktivnega, temveč tudi proaktivnega pristopa. To je mogoče z uporabo na znanju temelječih in problemsko naravnanih načinov izvajanja policijskega dela (vzajemno učenje s skupnostjo).

Osnovni predpogoji za razvoj takšnih modelov so: Pripravljenost za multidisciplinarno timsko delo; priložnosti za obdelavo velikih zbirk podatkov; nove metodologije zbiranja podatkov (tako kvalitativne kot kvantitativne); sposobnost izmenjave informacij in pripravljenost razvijati preventivne ukrepe ozaveščanja na ciljnih področjih.

Slika: Zbiranje informacij, napotitev policistov na kraj dogodka, prihod na kraj dogodka in začetek intervencije.

Poleg splošnih informacij so potrebne še dodatne informacije, npr. okoliščine klica (ton glasu, zvoki v ozadju...), vrsta kaznivega dejanja (vrsta nasilja), uporabljena sredstva (nož, palica, pištola...), pretekle neprijavljene kršitve, podrobnosti o lokaciji kršitve (dostopnost...).

Napotitev policijske patrulje na kraj dogodka

Policistom se posredujejo naslednje informacije o domnevnem kršitelju: posedovanje orožja, predhodna kaznovanost, morebitna veljavna prepoved približevanja.

Prihod na kraj dogodka in začetek intervencije

Vzpostaviti je potrebno varno okolje za policijsko delo. Takoj po vstopu v domovanje je pomembno, da nastopate odločno. S tem žrtvi vlijete zaupanje in storilcu jasno sporočite, da je nasilje nesprejemljivo. Žrtev in storilca je potrebno fizično ločiti. Razgovore opravite ločeno predvsem zaradi varnosti in zaščite žrtev; s tem žrtvi tudi omogočite, da lažje spregovori o dogodku, kot bi sicer, če bi bila izpostavljena storilcu. Če so prisotni otroci, ki so pripravljeni spregovoriti s policisti, jim je potrebno prisluhniti. Pozorni bodite na morebitne poškodbe žrtev in opazujte njihovo vedenje. Temeljito preglejte kraj dogodka ter zavarujte in zasezite morebitne dokaze.

V nadaljevanju so našteti indikatorji, ki vam lahko pomagajo prepoznati žrtve nasilja v družini. Pri tem velja izpostaviti, da je nasilje lahko prisotno tudi v odsotnosti indikatorjev in da je prisotnost indikatorjev lahko simptom drugih težav. Indikatorji naj vam služijo kot dodatno vodilo pri postavljanja direktnih vprašanj.

• Najpogostejši indikator nasilja v prihodnosti je sedanje in preteklo vedenje osumljenca.
• Zgodovina klicev na urgentno številko (z istega naslova)
• Vidne poškodbe in modrice
• zlasti poškodbe v predelu glave, vratu in obraza
• modrice na različnih stopnjah celjenja
• poškodbe se ne ujemajo z navedeno zgodovino nastanka
• sledi ugrizov, nenavadne opekline
• znaki zanemarjanja (zlasti pri zlorabi otrok ali starejših)
• Žrtev kaže znake depresije in tesnobe
• Zloraba alkohola ali drugih substanc
• Družinski član, ki pomaga žrtvi, je nenavadno vsiljiv. Ta oseba je lahko zunajzakonski ali zakonski partner, starš, stari starš ali odrasel otrok (zlasti v primerih, ko gre za nasilje, povezano s kršitvijo dostojanstva in zlorabo starejših)
• Otroci se skrivajo
• Otroci se kljub glasnemu prepiru niso zbudili
• Poškodovana lastnina, raztrgana oblačila
• Žrtev ni pripravljena govoriti o dogodku

Če posumite, da gre za zlorabo ali nasilje v družini, lahko morebitno žrtev posredno ali neposredno vprašate o nasilju v družini. V primeru suma, da je oseba, s katero govorite, žrtev nasilja v družini, jo prosite, če se lahko z njo pogovorite sami, ločeno od partnerja ali drugih družinskih članov. Morebitni žrtvi lahko zastavite splošna vprašanja o tem, ali njeni medosebni odnosi vplivajo na njeno zdravje in počutje.

Primeri vprašanj:

• "Kako je pri vas doma?"
• "Kako se razumeta partnerjem (ali z drugimi družinskimi člani)?"
• "Se je v zadnjem času zgodilo kaj posebnega?"
• "Se dogaja kaj drugega, kar bi lahko vplivalo na vašo varnost?"

Pomembno se je zavedati, da so žrtve zlorab pogosto pripravljene odgovarjati na vprašanja o nasilju v družini in razkriti, da se jim nasilje dogaja, če jih o tem vprašate.

Primeri vprašanj:

• "Se kdaj bojite svojega partnerja (ali drugih družinskih članov)?"
• "Vas skrbi za vašo varnost ali varnost vaših otrok?"
• "Se zaradi načina, kako se vaš partner (ali drug družinski član) obnaša do vas, počutite nesrečni ali depresivni?"
• "Vam je partner (ali drug družinski član) kdaj fizično grozil ali vas poškodoval?"
• "Vas je vaš partner (ali drug družinski član) prisilil v spolni odnos, ko si tega niste želeli?"
• "Nasilje v družini je zelo pogosto. Nihče ne bi smel živeti v strahu pred svojim partnerjem (ali drugimi družinskimi člani), zato ob intervencijah po domovih pogosto postavljam vprašanja o nasilju."

Če žrtev razkrije, da doživlja nasilje v družini, je priporočljiva uporaba vprašalnika za oceno tveganja. Pazite, da ne izpustite nobenega od vprašanj v vprašalniku/na seznamu, saj lahko žrtev pri pogovoru o določenih občutljivih temah okleva ali se enostavno ne zaveda, da neka oblika zlorabe ni normalen del odnosa.

Če vas pri komunikaciji z žrtvijo ovirajo jezikovne pregrade, se obrnite na ustrezno usposobljenega tolmača. Za tolmačenje nikoli ne zaprosite žrtvinega partnerja, drugih družinskih članov ali otroka. S tem lahko ogrozite njeno varnost ali jo postavite v neprijeten položaj in jo odvrnete od tega, da bi z vami odkrito spregovorila o svoji situaciji.

Način, kako se odzovete na razkritje nasilja in vaš odnos do žrtve ob takšnem razkritju sta zelo pomembna. Ko vam žrtev razkrije nasilje, ji zares prisluhnite in ji dajte vedeti, da ji verjamete. Ocenite, ali žrtvi ali njenim otrokom preti nevarnost. Ponudite ji podporo pri izhodu iz nevarne situacije.

Kako prisluhniti žrtvi:

Občutek, da ji je nekdo zares prisluhnil, je lahko izrednega pomena pri opolnomočenju žrtve nasilja.

Žrtvi dajte vedeti, da ji verjamete:

"Lahko si predstavljam kako ste se pocutili."

Podprite žrtvino odločitev, da razkrije nasilje:

"Razumem, da vam je bilo zelo težko spregovoriti o tem."

Poudarite, da je nasilje nesprejemljivo, da gre za vprašanje temeljnih človekovih pravic in da nasilje ni samo fizično, temveč je nasilje tudi prisila ali psihično nasilje. Vsak ima pravico do samoodločbe in avtonomije:

"Nasilje je nesprejemljivo. Ne zaslužite si takšnega ravnanja."

Žrtvi dajte jasno vedeti, da za nasilje nikoli ni kriva žrtev:

Nikoli ne namigujte na to, da je za nasilje odgovorna žrtev sama ali da bi se lahko s spremembo lastnega vedenja izognila nasilju.

Žrtvi ne postavljajte naslednjih vprašanj:

• "Zakaj ne odidete?"
• "Kaj bi lahko storili, da bi se izognili tej situaciji?"
• "Zakaj vas je udaril/udarila?"

Kako ravnati s storilcem?

• S storilcem ravnajte odločno, a hkrati spoštljivo, da pride do deeskalacije oz. zmanjšanja napetosti
• Omogočite mu, da se pomiri (npr. v priporu)
• Seznanite ga s postopkom, opozorite tudi na primerno vedenje
• Uporabite policijske ukrepe, kot so ustno opozorilo ali prepoved približevanja

• Zavedajte se, da nasilje v družini ne vključuje vedno fizičnega nasilja.
• Če obstajajo znaki ali pričanja drugih oseb o zanemarjanju, ekonomskem, digitalnem, fizičnem ali spolnem nasilju, ki bi lahko predstavljalo kaznivo dejanje, vedno vložite prijavo.
• Če so v nasilje vpleteni otroci, obvestite ustrezne inštitucije (na primer center za socialno delo.

Policist mora sprejeti zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe, ki ga je podpisal oškodovanec. V zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe (ta ima procesno vrednost) ali v uradni zaznamek (če zapisnika o sprejemu ustne kazenske ovadbe ni mogoče sprejeti) je potrebno vnesti čim večje število informacij. Navesti je potrebno ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, ime osebe, kateri je žrtev razkrila nasilje, priložiti dokaze, zdravniška potrdila itd.

Zbiranje informacij

Policist mora pridobiti informacije od zdravstvenega osebja, šolskega osebja, delodajalcev, raznih organizacij in opraviti zaslišanje osumljenca. Načeloma se lahko razgovori z otroki in mladoletniki opravijo le z dovoljenjem enega od staršev, razen če jim grozi nevarnost. Če ni mogoče pridobiti dovoljenja enega od staršev, otrokove pravice zastopa socialna delavka.

Potrebno se je zavedati, da lahko nasilje v osebnih odnosih dolgo ostane skrito, saj se žrtev zaradi osebnega odnosa s storilcem težko odloči zapustiti nasilno razmerje, zlasti kadar so prisotni otroci. Nasilje se pogosto začne s psihičnim nasiljem. Žrtev takšnega vedenja sprva ne prepozna kot nasilnega, tudi v primeru, da ji je odvzet nadzor nad lastnim življenjem, telesom in materialno lastnino. Nasilje ima vedno psihične in fizične posledice, posebno travmatično pa je za otroke. Zato morajo biti policijski postopki vedno usmerjeni v to, da se prekine nasilje, zaščiti žrtev, zbere čim več kakovostnih dokazov in sprejme ustrezne ukrepe zoper storilca.