Teorija o psihološki reaktanci v neprostovoljnih interakcijah
Namen prispevka:
Namen prispevka je opozoriti na psihološko reaktanco, kot eno izmed možnih pasti, ki izzove odpor udeležencev v (pred)kazenskem postopku in preprečuje učinkovito pridobivanje informacij. Ustrezen pristop k preiskovalnemu intervjuju je namreč ključnega pomena za uspešno pridobivanje relevantnih informacij, saj je voljno sodelovanje udeležencev v (pred)kazenskem postopku odločilnega pomena.
Metode:
Prispevek predstavlja teoretično-kvalitativni pristop k identifikaciji in opredelitvi problema skozi pregled strokovne in znanstvene literature.
Ugotovitve:
Teorija psihološke reaktance je od utemeljitve doživela precejšen razcvet in prepoznavnost. Skrb vzbujajoča je maloštevilnost (že skoraj odsotnost) raziskav na tako pomembnem področju, kot so (pred)kazenski postopki, kjer se pogosto odloča med svobodo in odvzemom prostosti, ponekod po svetu pa tudi med življenjem in smrtjo. Teorija psihološke reaktance se sicer uporablja v sodobnih zasliševalnih tehnikah, četudi v literaturi to (pre)pogosto ni eksplicitno poudarjeno.
Izvirnost/pomembnost prispevka:
Četudi teorija psihološke reaktance ni nova, področja, kjer je mogoče zaslediti njeno uporabo, pa nikakor niso maloštevilna (prav nasprotno!), v literaturi ni pogosto uporabljena. Pričujoči prispevek predstavlja opozorilo praktikom na še eno nezavedno čustveno reakcijo osumljencev, ki lahko otežuje ali celo onemogoča učinkovito pridobivanje ključnih informacij v (pred)kazenskem postopku.
UDK: 343.1:159.9
Ključne besede: psihološka reaktanca, odpor, zaslišanje, preiskovalni intervju, predkazenski postopek, neprostovoljne interakcije