Zaslužni profesorji

Zasl. prof. dr. Darko Maver  je svojo raziskovalno pot na področju kriminalistike začel leta 1976 na Inštitutu za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. S svojim delom je odpiral nova področja kriminalistike, ki so bila malo raziskana in obravnavana tudi v drugih evropskih državah. Hkrati je začel tudi s predavanjem kriminalistike na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani in postal prvi habilitirani visokošolski učitelj kriminalistike v Sloveniji.

V letih od 1990 do 1993 je opravljal funkcijo direktorja Uprave kriminalistične policije. Za zasluge pri osamosvojitvi Republike Slovenije je prejel državno priznanje Srebrni častni znak svobode. Med letoma 1993 in 1998 je kot državni podsekretar vodil mednarodno policijsko sodelovanje. V tem obdobju je nekaj časa opravljal tudi funkcijo svetovalca vlade pri predsedniku Vlade RS dr. Janezu Drnovšku. Bil je slovenski predstavnik v Srednjeevropski policijski akademiji, član delegacije ministra za notranje zadeve Andreja Štera na obisku pri ameriških varnostnih in obveščevalnih službah kakor tudi pri obiskih notranjih ministrov v drugih državah Evrope. Za uspešno delo na Ministrstvu za notranje zadeve RS je prejel več priznanj, med drugimi tudi srebrni in zlati znak MNZ RS.

 Leta 1998 je prišel na tedanjo Visoko policijsko-varnostno šolo in jo kot dekan vodil do leta 2001. Imel je odločilno vlogo pri prehodu Visoke policijsko-varnostne šole iz notranje organizacijske enote MNZ RS v fakulteto Univerze v Mariboru in pri oblikovanju novega univerzitetnega programa za področje varnostnih ved. Daljši čas je bil predstojnik Katedre za kriminalistiko in nato vse do upokojitve vodja Oddelka za kriminologijo in kriminalistiko.

Prof. dr. Darko Maver je v celotni karieri objavljal dela s področij kriminalistike, kriminologije, kazenskega prava in kazenskega procesnega prava. Izdal je tri univerzitetne učbenike, med njimi tudi prvi celoviti univerzitetni učbenik s področja kriminalistike v Sloveniji. Njegova obsežna bibliografija za obdobje celotne kariere znaša 2.088 točk.

Poleg dela na matični fakulteti je bil tudi nosilec predmetov na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani, na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru in Pravni fakulteti Univerze na Reki, predaval pa je tudi na drugih fakultetah in univerzah doma ter v tujini. Več let je predaval novim kriminalistom na kriminalističnem tečaju in sodeloval pri strokovnih usposabljanjih kriminalistov v Gotenici ter skrbel za prenos znanosti v prakso. Leta 2003 je bil kot Fulbrightov štipendist 3 mesece gostujoči profesor na Grand Valley StateUniverze v Michiganu.

Na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru je sodeloval pri različnih raziskovalnih projektih s področij kriminalistike, geografskega informacijskega sistema in načrtovanja policijskega preiskovalnega dela. V letih 1993–2010 je bil odgovorni urednik Revije za kriminalistiko in kriminologijo, ki je od leta 2008 indeksirana v SSCI.

Prof. dr. Darko Maver s svojo predanostjo kriminalistiki že od začetka svoje akademske kariere na znanstveno-raziskovalnem, pedagoškem in strokovnem področju spodbuja razvoj kriminalistike in raziskovanje kriminalistike kot znanosti. Je odličen predavatelj, pedagog in raziskovalec, ki svoje teoretično znanje oplaja z veliko količino potrebnih praktičnih izkušenj v odkrivanju, preiskovanju, dokumentiranju in preprečevanju sodobne kriminalitete in deviantnosti. Njegova kombinacija obojega, tako univerzitetnega dela kot stikov z neposredno policijsko dejavnostjo – je edinstvena možnost ustvarjalnega in sodobnega izobraževanja, razširjanja kriminalističnega in z njo povezanega znanja ter priložnost za vplivanje na slovensko prakso obravnavanja in zatiranja kriminalitete, ki nikoli nista bili posebno inventivni in produktivni.

Zasl. prof. dr. Peter Umek je leta 1972 je začel delati na oddelku za psihologijo Filozofske fakultete, leta 1990 pa se je zaposlil na sedanji Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru. Na Fakulteti za varnostne vede je predaval predmete s področja forenzične psihologije na vseh stopnjah študija. Veliko truda je vložil v razvoj psiholoških predmetov, kajti treba jih je bilo zasnovati na novo in prilagoditi namenu. Več mandatov je bil prodekan fakultete, predstojnik družboslovne katedre, dvakrat predsednik Akademskega zbora in osem let tudi predstojnik Inštituta za varstvoslovje. Dosegel je, da je raziskovalna enota uradno priznana kot raziskovalna organizacija, oblikoval je raziskovalno skupino, ki jo je tudi vodil. Pomembno je prispeval, da so se na Ministrstvu za notranje zadeve RS in posebej v Policiji pri načrtovanju sprememb in na splošno pri policijskem delu v večji meri začeli upoštevati tudi znanstveni izsledki. Bil je mentor pri več kot tristo diplomah, pri več magisterijih, dveh doktoratih in somentor pri treh doktoratih.

Poleg dela na matični fakulteti je predaval tudi na Visokih šolah za zdravstvo Univerze v Ljubljani in Univerze v Mariboru, Fakulteti za logistiko Univerze v Mariboru ter Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru. Bil je stalni sodelavec Fakultete kriminalističkih nauka Univerze v Sarajevu.

Intenzivno se je posvetil raziskovanju skupinskega dela z otroki v vzgojnih zavodih in je izsledke preverjal tudi v praksi, saj je kar nekaj let delal kot terapevt v vzgojnem zavodu Fran Milčinski v Smledniku. Njegova prizadevanja so znatno vplivala na orientacijo terapevtskega dela v vzgojnih zavodih. Kasneje se je posvetil raziskovanju  psihosomatskih bolezni, predvsem se zdi pomembno njegovo delo pri preučevanju psihičnih dejavnikov parodontoz, v sodelovanju z akademikom prof. dr. Urošem Skaleričem, saj je zbudilo kar precej pozornosti tudi mednarodne strokovne javnosti. S prehodom na Fakulteto za varnostne vede Univerze v Mariboru je svoje znanstveno delo usmeril predvsem v preučevanje psihičnih dejavnikov pri različnih vidikih policijskega in kriminalističnega dela, še posebej se je posvetil stresu, komunikaciji in posameznim kriminalističnim metodam in tehnikam, ki imajo svojo osnovo v psiholoških zakonitostih. S tem je posredno prispeval k bolj strokovnemu  in uspešnejšemu delu policistov in kriminalistov. Vodil je več usposabljanj policistov in kriminalistov (kriminalistični tečaji) in tudi tožilcev in sodnikov v okviru sodniške šole, predvsem na temo vodenja preiskovalnega pogovora. 

Veliko je delal tudi v praksi pri preiskovanju hujših kaznivih dejanj in izdelal več uspešnih psiholoških profilov, bil je tudi član policijske pogajalske skupine (talci, samomori, grožnje) ter vodil več odmevnih pogajanj. Pripravljal je policiste za delo na misijah in bil svetovalec policistom in njihovim družinskim članom ob doživljanju psihosocialnih problemov.

O svojem raziskovalnem delu je poročal na več slovenskih in mednarodnih strokovnih in znanstvenih srečanjih. Bil je vodja več okroglih miz in simpozijev, sodeloval je pri organizaciji nekaj strokovnih in znanstvenih srečanj. Sodeloval je v številnih raziskovalnih projektih. Bil je tudi  predsednik Društva psihologov Slovenije in dolga leta član izvršnega odbora tega društva.