Vsebina

Vse več normativno-pravnih in raziskovalnih usmeritev se nanaša na pomen razlikovanja glavnih značilnosti (kriminalitete) v ruralnih in urbanih okoljih. Npr. stopnja prijavljene kriminalitete v urbanih okoljih je precej večja kot v ruralnih okoljih, kar velja tudi za Slovenijo. Vzroke za to je moč iskati v specifičnih družbenih procesih, družbenih strukturah in oslabljenem družbenem nadzorstvu.

Ruralna okolja tvorijo skupnosti, katerih odnosi temeljijo na mehanski solidarnosti, podobnosti in tesnih medosebnih vezeh. Za prebivalce ruralnih okolij je značilna višja stopnja socialne kohezije, neformalnega nadzorstva in bolj urejena okolica. Na drugi strani urbana središča predstavljajo skupnosti, utemeljene na organski solidarnosti, ki izhaja iz družbene delitve dela, visoke specializiranosti in institucionaliziranih (brezosebnih) načinov doseganja ciljev. Posledično se prebivalci teh skupnosti počutijo manj varne, so manj zaupljivi in imajo bolj negativni pogled na skupnost, v kateri živijo. V urbanih okoljih so izrazitejše težave brezposelnosti, stanovanjske problematike, kriminalitete in kulturnih trenj.

Glavne razlike med prebivalci urbanih in ruralnih skupnosti so vidne v:

1. medsebojnih stikih (pogostost in zaupanje),
2. deljenju skupnih interesov,
3. občutku pripadnosti in
4. poznavanju ostalih prebivalcev.

Slovenija predstavlja specifično območje, saj je razlikovanje med ruralnimi in urbanimi območji včasih oteženo (samo v dveh slovenskih mestih število prebivalstva presega 100.000).

Številne razlike med urbanimi in ruralnimi skupnostmi se odražajo tudi v varstvoslovnem raziskovanju (študije strahu pred kriminaliteto, značilnosti kriminalitete, kriminološke študije, viktimološke študije, ocena varnostnih problemov ipd.).

Strah pred kriminaliteto raziskovalci razlagajo s pomočjo dveh modelov, socialnopsihološkim in sociodemografskim. Socialnopsihološki model vsebuje dejavnike (privlačnost, moč, zli namen), ki dajejo možno psihološko ozadje strahu pred kriminaliteto, medtem ko sociodemografski model na podlagi družbenih in demografskih spremenljivk (starost, spol, sestava gospodinjstva, sodelovanje v aktivnostih izven gospodinjstva (študij, služba), krog prijateljev, izobrazba in prihodek posameznika) preučuje vpliv na strah pred kriminaliteto. Raziskave o merjenju strahu pred kriminaliteto so pokazale, da sta v urbanih okoljih stopnja kriminalitete in stopnja strahu pred kriminaliteto višji kot v ruralnih okoljih. Višja stopnja strahu pred kriminaliteto je povezana tudi z družbenimi značilnostmi urbanih okolij – za ta okolja je značilna višja stopnja gostote poselitve in heterogenost družbenih skupin, kar vpliva na značilnosti družbenega življenja. Prebivalci v urbanih okoljih se med sabo ne poznajo, so manj povezani, manj zaupljivi, nimajo občutka pripadnosti okolju in imajo neosebne odnose. Za prebivalce ruralnih okolij je po drugi strani značilno neformalno družbeno nadzorstvo, višja stopnja družbene povezanosti in pripadnost okolju. Kriminaliteta (ali strah pred njo) še zdaleč ni edina težava v lokalni skupnosti. V tem smislu lahko govorimo o varnostnih pojavih oziroma varnostnih izzivih. Veliko varnostnih izzivov tako v ruralnem kot tudi urbanem okolju je societalnega značaja, saj jih generirajo brezposelnost, revščina, brezperspektivnost, socialna izključenost in podobne težave.

Varnostni izzivi zahtevajo tudi ustrezen odziv lokalnih skupnosti (in države). Čeprav za vse izzive še zdaleč ni najbolj primerna, ostaja policijska dejavnost eno glavnih orodij za zagotavljanje varnosti in reda v skupnosti. V mnogih državah je na splošno sprejeto, da je danes, v luči spremenjenega varnostnega okolja, za policijsko dejavnost avtorizirana široka mreža organizacij, ki so jih ustanovile državne in lokalne oblasti, gospodarskih družb, prostovoljnih skupin oz. društev, posameznikov itd. V Sloveniji smo prerastli zavzetost za izključno odgovornost policije za varnost v lokalnih skupnostih in uvedli hibridni pristop obvladovanja sodobnih tveganj, izzivov in groženj. V Sloveniji je policijska dejavnost delno etatizirana (policija, FURS, pravosodna policija), delno v rokah lokalnih oblasti (občinska redarstva, inšpekcijski organi občin), delno pa privatizirana (zasebno varovanje, detektivska dejavnost). V tem smislu ni nepomembno, kako razvoj netradicionalnih policijskih organizacij (zasebnovarnostnih, redarskih, inšpekcijskih, pravosodnih, carinsko-davčnih itd.) vpliva na delo državne policije in v kakšnih medsebojnih razmerjih so te organizacije (kako se dojemajo).

Glede na specifične izzive, ki se pojavljajo pri zagotavljanju varnostnih storitev v urbanih in ruralnih skupnostih, se zagotavljanje varnosti v ruralnih skupnostih v mnogih pogledih razlikuje od policijske dejavnosti v urbanih prostorih ter zahteva okolju prilagojene pristope in specifične kompetence izvajalcev varnostnih storitev. Razlika med subjekti zagotavljanja varnosti v ruralnih in urbanih okoljih je tudi ta, da se slednji z varnostnimi izzivi soočajo z veliko manj resursov in institutov pomoči.

Če je kateri prostor zagotavljanja varnosti neodvisen od dihotomije ruralno – urbano, je to zagotovo kibernetski prostor, ki s svojstvenimi značilnostmi, zakonitostmi in varnostnimi izzivi ter grožnjami lahko dosega vsakega pripadnika lokalne skupnosti, ki v njem deluje. Najbolj je seveda izpostavljena kibernetska kriminaliteta, ki postaja vse bolj tehnološko napredna in agresivna, sodi pa med najhitreje rastoče oblike kriminalitete.